60. let Kulturnega centra Delavski dom Zagorje
22. maja 1960 je bila svečana nedelja. Po skoraj desetih letih snovanja in dela je bil zgrajen mogočen dom kulture, Delavski dom Zagorje. V gaju so peli in igrali združeni pevski zbori in godbe iz Zasavja, okrog te imenitne zgradbe, dišeče še po novem, se je zbralo več tisoč ljudi. Takratni predsednik Ljudske skupščine Slovenije Miha Marinko, ki je v Zagorju preživel otroštvo, je v svečanem nagovoru povedal, da merilo življenjskega standarda ne sme več biti »samo višina plače, ki naj zagotovi hrano, obleko, stanovanje in kak liter vina več, marveč da so ob kolesu in motorju potrebne dobre ceste, da modernizacija gospodinjstev terja tudi več elektrike, da je kopica problemov, kakor pravimo družbenega standarda, ki so bistvenega pomena za to, kakšna bo udobnost našega bivanja v strnjenih naseljih«.
Zagorjanom se je gradnja kulturnega doma zdela tako zelo bistvena, da niso obupali pred številnimi ovirami, ki so gradnjo raztegnili na slabo desetletje. Na zamisel so prišli člani kulturno prosvetnega društva Vesna, arhitekt Emil Navinšek je izdelal idejni osnutek in konec leta 1952 je kakšnih petsto prostovoljcev začelo prekopavati nekdanje njive v središču mesta v gradbeno parcelo. Dve leti kasneje so jih zamenjali gradbinci, dodaten pospešek pa je pomenila odločitev rudniškega delavskega sveta, da dom zgradi iz lastnih sredstev. Vseeno je bila stavba dokončana šele leta 1958, še nadaljnji dve leti sta bili potrebni za urejanje zunanjosti in nameščanje opreme. V pričakovanju otvoritve je tajnik gradbenega odbora France Kojnik zapisal, da so delovni ljudje proletarskega Zagorja vsa leta gradnje »bedeli nad rastjo doma in ga sedaj sprejemajo v svojo sredo kot starega znanca, kot dobrega in nepogrešljivega druga, kot ljubljenega otroka. Šele sedaj vidijo, kaj bi jim pravzaprav manjkalo, če bi ga ne imeli.«
Zagorjani smo se graditeljem Delavskega doma in dolgoletnemu direktorju zagorskega rudnika Stanetu Zabovniku, ki je bil med pobudniki gradnje in predsednik gradbenega odbora, javno zahvalili s spominsko ploščo; odkrita je bila ob kulturnem prazniku leta 1997, ko je minevalo 45 let od začetka gradnje.
Odprtju je sledil preizkus stavbe, opreme in ljudi. Izšlo se je odlično: stene in tehnika so zdržali, kulturniki so se izkazali, občinstvo se je v velikem številu udeleževalo prireditev. Predstavile so se številne domače ljubiteljske skupine, od gledališčnikov do džezovskih skupin, v goste so prišli poklicni igralci, lutkarji in plesalci, na filmskem platnu si je bilo mogoče prvič ogledati film Moj dobri stari pianino. Opera Slovenskega narodnega gledališča z Ladkom Korošcem kot zdravnikom Bartolom je zapustila svojo hišo, da bi na novem zagorskem odru uprizorila Seviljskega brivca.
Otvoritveni teden je bil uspešnica, Delavski dom Zagorje je lahko samozavestno stopil na pot uspešnega gostitelja in oblikovalca kulturnih prireditev, pot, po kateri hodi še danes. V šestdesetih letih se je zgodilo nekaj organizacijskih sprememb, večje in manjše preureditve in prenove, priključitve in odcepitve. Danes k Delavskemu domu sodi še Galerija Medija, kjer se vsako leto predstavljajo likovni umetniki in se vrstijo drugi dogodki. Prav tako v protokolarni Weinbergerjevi hiši je spominska soba Ladka Korošca, Delavski dom upravlja tudi Rudarski muzej v bližnjem Kisovcu.
Predvsem pa se je v šestdesetih letih zgodilo – in to je tisto, kar je najpomembnejše – tisoče predstav in prireditev, ki so vsem, ki imamo kulturo radi, približevali lepe umetnosti. Brez Delavskega doma si je nemogoče predstavljati najstarejšo slikarsko kolonijo v Sloveniji, državno revijo otroških in mladinskih pevskih zborov, mednarodni festival flavtistov, tradicionalne večere komorne in džezovske glasbe in številne druge prireditve, ki so k nam pripeljale vrhunske ustvarjalce z vsega sveta, in tudi domačim umetnikom odpirala vrata navzven.
Kulturna dejavnost lahko bogato uspeva samo v okoljih, kjer jo imajo ljudje radi in kjer imajo zanjo posluh tudi odločevalci. Zato se Občini Zagorje in županu Matjažu Švaganu zahvaljujem za dosedanje razumevanje vloge in pomena kulture ter držim pesti, da bosta ostala največja podpornika naših prizadevanj.
Delavski dom je središče kulturnega dogajanja v Zagorju, njegova vloga in pomen pa sta opazna tudi v širšem prostoru. Naj bo zato v ponos in veselje vsem, ki imamo kulturo radi, še jutri, pojutrišnjem in daleč naprej v nove in nove obletnice.
Zagorjanom se je gradnja kulturnega doma zdela tako zelo bistvena, da niso obupali pred številnimi ovirami, ki so gradnjo raztegnili na slabo desetletje. Na zamisel so prišli člani kulturno prosvetnega društva Vesna, arhitekt Emil Navinšek je izdelal idejni osnutek in konec leta 1952 je kakšnih petsto prostovoljcev začelo prekopavati nekdanje njive v središču mesta v gradbeno parcelo. Dve leti kasneje so jih zamenjali gradbinci, dodaten pospešek pa je pomenila odločitev rudniškega delavskega sveta, da dom zgradi iz lastnih sredstev. Vseeno je bila stavba dokončana šele leta 1958, še nadaljnji dve leti sta bili potrebni za urejanje zunanjosti in nameščanje opreme. V pričakovanju otvoritve je tajnik gradbenega odbora France Kojnik zapisal, da so delovni ljudje proletarskega Zagorja vsa leta gradnje »bedeli nad rastjo doma in ga sedaj sprejemajo v svojo sredo kot starega znanca, kot dobrega in nepogrešljivega druga, kot ljubljenega otroka. Šele sedaj vidijo, kaj bi jim pravzaprav manjkalo, če bi ga ne imeli.«
Zagorjani smo se graditeljem Delavskega doma in dolgoletnemu direktorju zagorskega rudnika Stanetu Zabovniku, ki je bil med pobudniki gradnje in predsednik gradbenega odbora, javno zahvalili s spominsko ploščo; odkrita je bila ob kulturnem prazniku leta 1997, ko je minevalo 45 let od začetka gradnje.
Odprtju je sledil preizkus stavbe, opreme in ljudi. Izšlo se je odlično: stene in tehnika so zdržali, kulturniki so se izkazali, občinstvo se je v velikem številu udeleževalo prireditev. Predstavile so se številne domače ljubiteljske skupine, od gledališčnikov do džezovskih skupin, v goste so prišli poklicni igralci, lutkarji in plesalci, na filmskem platnu si je bilo mogoče prvič ogledati film Moj dobri stari pianino. Opera Slovenskega narodnega gledališča z Ladkom Korošcem kot zdravnikom Bartolom je zapustila svojo hišo, da bi na novem zagorskem odru uprizorila Seviljskega brivca.
Otvoritveni teden je bil uspešnica, Delavski dom Zagorje je lahko samozavestno stopil na pot uspešnega gostitelja in oblikovalca kulturnih prireditev, pot, po kateri hodi še danes. V šestdesetih letih se je zgodilo nekaj organizacijskih sprememb, večje in manjše preureditve in prenove, priključitve in odcepitve. Danes k Delavskemu domu sodi še Galerija Medija, kjer se vsako leto predstavljajo likovni umetniki in se vrstijo drugi dogodki. Prav tako v protokolarni Weinbergerjevi hiši je spominska soba Ladka Korošca, Delavski dom upravlja tudi Rudarski muzej v bližnjem Kisovcu.
Predvsem pa se je v šestdesetih letih zgodilo – in to je tisto, kar je najpomembnejše – tisoče predstav in prireditev, ki so vsem, ki imamo kulturo radi, približevali lepe umetnosti. Brez Delavskega doma si je nemogoče predstavljati najstarejšo slikarsko kolonijo v Sloveniji, državno revijo otroških in mladinskih pevskih zborov, mednarodni festival flavtistov, tradicionalne večere komorne in džezovske glasbe in številne druge prireditve, ki so k nam pripeljale vrhunske ustvarjalce z vsega sveta, in tudi domačim umetnikom odpirala vrata navzven.
Kulturna dejavnost lahko bogato uspeva samo v okoljih, kjer jo imajo ljudje radi in kjer imajo zanjo posluh tudi odločevalci. Zato se Občini Zagorje in županu Matjažu Švaganu zahvaljujem za dosedanje razumevanje vloge in pomena kulture ter držim pesti, da bosta ostala največja podpornika naših prizadevanj.
Delavski dom je središče kulturnega dogajanja v Zagorju, njegova vloga in pomen pa sta opazna tudi v širšem prostoru. Naj bo zato v ponos in veselje vsem, ki imamo kulturo radi, še jutri, pojutrišnjem in daleč naprej v nove in nove obletnice.
Direktorica Karmen Cestnik
